Fisterra, 20.6.2008

Po natanko dveh mesecih od zacetka v kraju Le Puy en Valey(20.4.2008) sem le prisel na konec svojega pohoda.

Od Santiaga (13.6.) sem nadaljeval pes proti Fisterri, kamor sem prvic prispel v stirih dneh. Pot sem nato po obali nadaljeval proti Muxi-ji, se enemu zanimivemu kraju, ter se dokoncno spet vrnil v Fisterro. Vse pes. Cifra v kilometrih je okrog 1680 oz. okrog 28km na dan.

V Fisterri je zanimivo srecevati ljudi, ki sem jih pustil na poti za seboj. Ljudi s katerimi sem pot zacel ali prehodil njen delcek. Vsak dan se prilije nova skupina in dosedaj sem se vsak dan srecal koga.

Zadnje 4 dni sta moja najvecja preokupacija na katero plazo it in ob kateri uri :) Ja, se mam fajn!

Uzivajte.

Gregor

Santiago

Zivjo!

Danes zjutraj ob 11:00 sem prispel v Santiago!

Vendar kmalu nadaljujem pot proti koncu zemlje... zame se ni konec.

Uzivajte!

Gregor

114 km do Santiaga

Ponovno se vam javljam in vas veselo pozdravljam. Se vedno je vse tako, kot mora biti in pravi uzitek je hoditi brez (vecjega) napora. Vrocina se vedno ni poletna in obcasne plohe (kot npr. danes zjutraj) so mozne. Ponoci zna biti neverjetno hladno, ko pa posije sonce postane v trenutku vroce. A vedno so oblaki blizu, ki skrbijo za ustrezno temperaturo.

Tokrat malce vec slikic, ki kot vedno niso v casovnem vrstnem redu.
(ravnina Mesete, puscice, zelo poseben hostel, narava, krilo za vetrnico in drugo)

San Nicholas

Zivjo!

Nahajam se v eni mali vasici med dvema vecjima mestoma: Burgos-om in Leon-om. Sem skoraj natancno na sredini spanskega dela in vreme ni cisto nic spansko. Sploh pa ni podobno vasemu. Je cisto zgodnje spomladansko. Temperatura je okrog 12 stopinj in cele dneve je oblacno in rosi. Sicer vecjega dezja (cez dan) ni je pa vedno mokro in blatno. Zadnje dni so centralno ogrevanje spet vklopili, tako da se tudi cunje susijo. Samo ni nikakrsnega problema.

Zadeve se dogajajo zelo hitro in vsak dan srecas nove ljudi, prehodis kak kilometer in nato spet nadaljujes sam... ali pa ne. Kot ti pase.

Z mano je vse OK. Noge delajo, zuljev ni, hrane se navadis in malce hitenja obcasno ne skodi. Je pa vseeno prevec Nemcev (vsaj polovica) in ogromno Italianov. Veliko je tudi "turistov".

No razlika med turistom in pelegrinom: turist zahteva, pelegrino je hvalezen. (recimo za pojstlo)

Pri samem kaminu je zanimivo, da vcerajsnje situacije ne mores nikakor preslikat v nov dan. Vsak dan je nekaj povsem drugega. Zaradi ljudi, prostora, casa,...

Lepo se imejte... moram dat priloznost se komu za uporabo racunalnika!

Gregor

Dodatno....

Ker sem danes naredil eno krajso etapo, imam precej casa in se racunalnik na voljo. Dodal bom povezavi na blog francoskega pilgrima s katerim smo se neprestano srecevali na poti in vedno promovira svoj blog. Zanimiv je zato, ker dnevno dodaja slike (glej album) in na kaksni sliki se nahajam tudi jaz. Slike so sicer iz telefona, tako da niso vrhunske kvalitete, se pa kaj vidi.

Blog je razdeljen na dva dela zaradi velikosti:


http://jacky68compostelle.over-blog.fr/


http://jacky68compostelle2.over-blog.fr/


Lep pozdrav!

Azofra

Zivjo, zivjo!

Torej, nahajam se v Spaniji v kraju imenovanem Azofra. Ta je kakih 160 km od spanske meje, kar pomeni da mi ostaja se dobrih 600km do Santiaga in nato se kakih 100km do Finistere.

Spanija je drugacna. Ne boljsa, ne slabsa, le bistveno drugacna. Francije sem se kar navadil in tezko je bilo sedaj spet vse spremeniti. V Franciji so pravi gurmani in pogosto se pocustis zelo domace, ko si pri njih v gosteh. V Spaniji je to veliko tezje, ker je ljudi vsaj desetkrat vec in je vse bolj na hitro narejeno in za veliko maso ljudi. V Franciji spis v sobi z max osmimi ljudmi, tu pa tudi 120 ljudi v eni dvorani ni nic posebnega. Ima pa to svoje prednosti. Tu so ljudje iz celega sveta; mladi, stari... Anglescina ni problem in vedno najdes kakega sogovornika ali sopotnika. Je pa veliko manj miru na poti in veliko zgodnjega vstajanja ter kar hitenja k naslednji postaji. Ampak jaz se ne dam. Nic ne hitim in obicajno ni problema s pojstlo.
Ravnokar sem srecal se drugo slovenko na poti. S prvo, Andrejo, sva prehodila dobra dva dni skupaj.

Kot vidite je razlika tudi v internetu. Sicer je povsod dostopen, vendar obicajno zaseden ali na zetone in pogosto (kot tudi danes) ni dostopa do kiste, kar pomeni, da slik ni mozno nalozit.

Z vremenom imam veliko srece, saj ni dezja in vendar ni tiste vrocine, ki so jo obljubljali. Z zulji ni problemov. Do sedaj sem imel 2,5 zulja, noge delajo in ni problem prehodit potrebne distance. Sem ze utrjen. ;)

Za danes bo to vse, ker minute neusmiljeno tecejo in tukaj je tak kazin, da se ne da razmisljat (sem poleg kuhinje in jedilnice).
Imejte se lepo in se cujemo ter kmalu tudi vidimo.

Ultreia!

Lischos

Se zadnji pozdrav iz Francije. Sem namrec ze cisto blizu Pirenejev in jih bom izkusil v dveh do treh dneh. Nato se zacne Spanska preizkusnja.

Tokrat bom bolj kratek, zato pa lahko vi kaj vec napisete. Hvala za komentarje in mejle. Je fajn kdaj prebrat tudi kaj se doma dogaja. Vcasih samo skocim na internet, vendar si je treba za pisanje bloga (in predvsem dodajanje slikic) treba vzet veliko casa.

Na slikah: Jaz po nekaj urah hoje po dezju, blato (za vzorec), vodni stolp (grad), lotus, tipicna baskijska hisa, smerokaz s kilometri, sonce (danes), odresilni vodnjak.

Lectoure, 460km+

Lepo pozdravljeni po dolgem casu. Sem v kraju Lectoure, nekje sredi francije in vec kot 460km oddaljen od zacetka poti. Do konca je torej "samo" se dobrih 1000km. Dnevi gredo hitro mimo in vecino jih prezivim na zraku (soncu, dezju, blatu,...), tako da je vcasih problem se spomnit v katerem kraju sem nazadnje spal. Imena se tako hitro menjujejo.

Po dobrih stirinajstih dneh, sem si danes vzel dan pocitka. Predvsem zadnje dni sem prehodil velike razdalje, tako da imam precej rezerve. Hodila sva skupaj z nemskim sportnim novinarjem, ki je vedel vec o nasih sportnikih kot jaz. Ker pa je tudi muzikant pozna naso (in jo zna tudi zaigrat) domaco muziko (Avsenik,...). In vsakemu je vneto razlagal da Slovenija ni Slovakija, kar je najbolj pogosta pomota dalec naokoli. Sicer pa zabaven mozakar in ni bilo problem hodit dolge razdalje z njegovimi vici. V Moissacu je presaltal (z vlakom) na Spanijo, ker ima omejen cas in raje hodi po spanskem delu kot po Franciji. Glede na to, da tokrat hodi ze cetrto leto zapored (trikrat razlicne poti po spaniji), ve da je v Spaniji totalno drugace. V Franciji je vse bolj komercijalno. V Spaniji moras biti obvezno romar (credencial), da te sprejmejo v zavetisce, tu pa je vse polno dnevnih turistov, ki hitro zapolnijo kapacitete. Pa vse je nastimano za sluzenje denarja... v Spaniji je pa drugace... obicajno gre za nekaj evrov samoprispevkov. No, bomo vidli.

Jaz sem ok, kaksen zulj se je naredil pa tudi izginil, tako da problemov ni. Danes pa si privoscim se terme, ki so cez cesto in ugodne. Potem pa yopet na pot z mojim tempom.

Lep pozdrav vsem.

Spodaj je nekaj slikic...

Espalion, Estaing, starodavni dolmen, most v Cahors, Aubrac kravice, muc, ki mi pomaga pisat ta blog...

Senegruge

Koncno sem prisel do konkretnega interneta. In to ne v nekem velikem mestu ampak v najmanjsi vasi (pa tudi najlepsi) dalec naokoli. Bom malce povyel kaj se mi je te dni dogajalo. Se opravicujem za tipkarske napake samo ni lahko s francosko tipkovnico ;)

Prvi dan sem startal iz Lyona proti izhodiscni tocki: kraju imenovanem Le Puy en Velay. Seveda vlak vozi samo do kraja Firminy (kar me je takoj spomnilo na Farmonje na nasem popotovanju po Iranu). In res so se stvari zapletle. Prej ko sem nasel karto na zaprti postaji (nedelja, kartomat pa v francoscini) je avtobus odpeljal. Naslednji je bil pa sele cez stiri ure in se malo. To ni prislo v postev, tako da sem se na hitro moral nauciti stopat (tako rekoc prvic v zivljenju). In je slo vse kot po maslu. Na izhodiscno tocko sem prisel dobro uro pred avtobusom. (se mi je sladko smejalo). Poleg je slikica mojega sopotnika zadnjih 15km.

Start je bil intenziven, vreme dezevno, rukzak pa rekordno tezek - 18kg. Vsi se cudijo temu, ker imajo nahrbtnike tezke okrog 11kg. Samo enega junaka sem srecal, ki je imel tezjega... in sicer kolega iz izraela, ki pa je bil tri leta v vojski in je vajen :) Tezek nahrbtnik in hitenje za vlaki in avtobusi je malce preobremenilo mojo desno tetivo, ki pa je sedaj ze povsem v redu.

Vecino teh dni sem prehodil s starejso gospo, frncozinjo, ki je imela povsem enak ritem hoje kot jaz. Karkoli sem naredilm vedno je bila nekje blizu. Sicer je imela ze eno tako popotovanje za sabo, kar se ji je zelo poznalo. Se pa je tezko pogovarjat, ker se ne znam francosko. No, vceraj so jo poklicali in je morala prekiniti potovanje, ker je nekdo doma umrl. Sedaj nadaljujem potovanje spet sam. Sploh je vecina tukajsnjih popotnikov starejsih od 50 let. Samo jaz in Asaf (iz izraela, ki pa je hudo prehiter zame) sva mladinca.

Dan je sledec: vstane se zgodaj (okrog 6-6:30), nato zajtrk in pot pod noge. Naslednjih 6-8 ur je hoje, cemur sledi iskanje pojstle, ce predhodno ne rezerviras. Pranje nogavic in ostalega, vecerja, kratko druzenje in zgodnje spanje. Hostli so zelo cisti in povecini povsem novi. Obicajno imas sobo za dva, tri, pet,... oseb. V najslabsem primeru gres v dormitorij (ce obstaja v tem kraju), kjer lahko spi tudi 20 ljudi naenkrat. Tudi tu je cistoca in urejenost na visku in tudi ti so novi. Dnevno me pride spanje okrog 10EUR, ce pa se zajtrk je okrog 15 EUR. Vecerja je dodatnih 10EUR. Vendar vse to po zelji. Vedno je na voljo kuhinjam tako da lahko ogromno prisparasm, ce si kdaj skuhas sam. Vcasih pa je treba probat tudi kaksno lokalno specialiteto (slika spodaj - L`aligot). Vreme je bilo razen prvega dne odlicno, sedaj se je pa ravnokar spet ulilo. Zna bit, da bo jutri zabavno.

Slikice: